Vse se je začelo s stavkom »Ti veš kaj o potičkah?«

S strani vodstva je prišla krasna ideja, da bi sodelavcem v zahvalo za trud in kot voščilo pred prihajajočimi prazniki pripravili sladkanje s potico. V hipu sta bili aktivirani ekipi nabave in HR, tekla je komunikacija kot na primer:

A: »Smo naročili 100 potic.«
B: »Koliko pa dobiš kosov iz ene potice?«
C: »Cca. pet.«
B: »Čakaj, ne! To je potem veliko premalo potic.«
A: »Ok, že kličemo.«

Ekipa v popoldanski izmeni je imela polne roke dela s pripravo dopisa, ki mora biti seveda za naše sodelavce lično in vsebinsko izbrano pripravljeno. Pri tem je bil angažiran tretji oddelek: marketing.

D: »A pa imamo možnost to natisnit v tako kratkem času?«
E: »So rekli, da če naročimo do 10h zjutraj, bodo naslednji dan dopisi pripravljeni.«
D: »Ok, rezerviraj prosim služben avto, nimamo časa za pošto.«

Naslednje jutro dopoldanska izmena uprizori pravo »A je to?« sceno aka. »Kako spraviti 350 potic brez viličarja v prvo nadstropje?«. Pri tem se seveda pridruži nov, pomemben steber projekta - logistika. Brez smeha ni šlo, pa saj je tudi prav tako!

Popoldanska izmena zaviha rokave in pripravi vse potičke za dostavo po trgovinah. Pri tem se porodi pomembno vprašanje in posledično se vključi peti oddelek - prodaja:

F: »Hej, je kdo obvestil poslovodje, da dobijo potice?«
G: »(premislek) Ne. Lahko pripravite besedilo?«
F: »Dobite čez 5 minut.«

Na dan D za distribucijo potic en hiti v tiskarno po dopise, kuharice (šesti oddelek) pripravljajo potico za razdeljevanje v Upravni stavbi, spet tretji pa na sprehodu z otrokom vneto bere sporočilo: »Plan A bo uspel, plan B ni potreben. Mamo to!«.

In res smo imeli. Dopisi v vrečke, vrečke pa k logistiki, kjer so sodelavci na izvozu blaga že v pripravljenosti, da v hipu poberejo pakete in jih razdelijo po progah za trgovine. Ponoči so naši vozniki potice varno pripeljali na cilj, zjutraj pa so jih poslovodje skrbno pripravili za sodelavce.

Na videz majhen, nedolžen projekt nas je ponovno spomnil, kako močni smo, če stopimo skupaj in kako nas pot proti istemu cilju dodatno poveže in naredi neustavljive. Ni več pomembna ura, opis delovnega mesta, niti odsotnost viličarja. Cilj vseh vpletenih (in kot očitno nas ni bilo malo) je samo zadovoljstvo v očeh naših sodelavcev po celi Sloveniji, ko se v petek zjutraj sladkajo s potico in vedo, da podjetje res verjame v slogan #HOFERsmoljudje.

Bravo ekipa! Pa dober tek.